Obiski in pogostitev na belo nedeljo

Prva nedelja po veliki noči je poimenovana Bela nedelja, pravijo pa ji tudi Mala Velika noč in Botriška nedelja. S to nedeljo se končuje velikonočno praznovanje in je zadnji dan povelikonočnega obiskovanja, ki se začne na velikonočni ponedeljek. Navada obiskovanja se še danes ohranja na Dolenjskem in Štajerskem, le da so obiski motorizirani in ne potrebujejo več toliko časa, da obiščejo svoje sorodnike.

Tradicija Bele nedelje izhaja iz starokrščanskih časov in spominja na obrede prejema zakramentov, ki se vse do danes opravljajo v belih oblačilih kot simbolu čistosti: krst, prvo obhajilo in birma. V krščanstvu je ta nedelja poimenovana tudi nedelja božjega usmiljenja, ko bi naj bili odpuščeni vsi grehi in dane obljube, povezane s svetim obhajilom, ki ga kristjani prejmejo na ta dan – to je obljuba »popolnega odpuščanja krivde in kazni«, oziroma obljuba take milosti, kakor jo prejmejo samo pri zakramentu svetega krsta.

V začetku 20. stoletja so na Belo nedeljo povabili v goste krstne in birmanske botre in jih pogostili s podobnimi jedmi, kot za Veliko noč. Med temi jedmi bi radi omenili ‘alelujo’, preprosto jed, ki spodbudi tek. Te otroci sicer niso marali, pa tudi botrov niso posebej sili z njo.

“Aleluja!” vzklikajo in prepevajo kristjani na veliko noč v znak radosti in veselja pred mašnim branjem evangelija. ‘Aleluja’ začenja in končuje psalme, ki častijo Boga (hebrejsko Jahveja: Hallelu Jah, hvaljen bodi gospod).

Aleluja – suha juha iz sušenih olupkov repe pa začenja in končuje velikonočne jedilnike. Med jesenskim ribanjem repe so na kmetih večje repe malo bolj na debelo spiralasto olupili  in take dolge repne olupke na zraku posušili. V postnem času so jih skuhali na vodi s kašo in podmetli z ajdovo moko. V velikonočnem času pa so za to uporabili juho od šunke, krače ali drugega suhega mesa (‘suha juha’).  Posušene repne olupke so nekaj dni pred kuhanjem namakali v vodi in vodo dnevno menjali. Če je bila voda rahlo okisana, so preprečili kvarjenje. Repne olupke so kuhali cele, jih kuhane nasekljali in vrnili v juho. Na koncu so lahko juho zabelili z vročimi ocvirki ali praženo zaseko.

Velikonočna jed aleluja nas spominja na velike lakote, ki so človeštvo pestile zlasti čez zimo in je ob Veliki noči najbolj primanjkovalo hrane. Taka lakota je bila tista na Kranjskem leta 1529 ali zadnja velika lakota na Slovenskem 1817-1820, ko je po treh zaporednih slabih letinah prebivalstvo umiralo zaradi pomanjkanja hrane. Da se le ne bi nikoli ta zgodovina ponovila.

Sicer pa: posejmo repo in ohranimo tradicionalno znanje preživetja!

This entry was posted in Dogodki, Tradicionalne jedi and tagged , , , , . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Log Out / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Log Out / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Log Out / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Log Out / Spremeni )

Connecting to %s